Nekoč je Iztok Mlakar napisal eno lepo pesem o veri (klik), o temu komu verjame in zakaj ne verjame nikomur, predlagam poslušanje ob branju tehle vrstic, pa še malo lepih Slovenskih narečij boste spoznali spotoma.
Živimo v času dvoma, v času nezaupanja, v času ko človek več ne more verjeti skoraj nikomur. Se pravi je čas patoloških lažnicev, čas vseh mogočih pravljic in zgodbic. Da se ognem politike se bom raje obrnil na skupino, ki daje na voljo veliko količino informacij. Na primer, komu in kaj verjeti temu, kar se da prebrati na internetu? Mogoče da zaradi banalizacije poskusimo na najbolj razširjeni temi, se pravi o seksualni vsebini na internetu. Ni potrebno biti ravno ekspert za dostop do brezpčanih pornografskih vsebin in glej glej. Na vsakem koraku nas vabijo mladenke, ki pomanjkljivo oblečene vabijo v svoj objem in da ne bo pomote. To so vaše sosede, tako vsaj piše pod njihovo sliko. Verjamete? Jaz ne, ampak sem žal bolj tehnične stroke in verjamem predvsem stvari o katerih se lahko sam prepičam, jih lastnoročno preizkusim, itd. Se pravi na internetu je sorazmerno velik del informacij, ki lažejo, zavajajo, oziroma vas želijo prepričati, da je res nekaj kar dejansko ni.
Se pravi ne verjamem skoraj nič kar preberem na intenetu, oziorama preverim večkrat in čim bolj podrobno. Zakaj moram to početi? Kaj pa vem, intenet je kakor izgleda prostor divjega lova na ovce, kjer so pasti postavlje že tako očitno da težko stopiš preko.
Komu še ne verjamem, ne verjamem vsem, ki samo besedičijo. Tako ne verjame župniku, ki je dejansko vodja območne enote podjetja Cerkev d.n.o (za vsak primer še od države neobdavčeno), ne verjamem vedeževalcem (zakaj že niso zadeli na lotu?), ne verjamem…ma skoraj nobenen ne verjamem, mogoče se najde kdo, ki ga poznam recimo 10 let, mogoče da me je v tem času že prepiričal z dejanji da je vreden zaupanja. Dejansko najbolj zaupam sebi, kar pa pomeni, da moram vse početi sam, če želim biti prepričan v dejanja.
Tako da vam predlagam, da ne verjamete niti besede tega kar sem zapisal, saj boste le tako lahko prepričani da vas nisem hotel izrabiti za kakšen višji cilj, ki je vam nedojemljiv.
Včasih pravjo, še sam seb ne moreš zaupat
ljudje smo vsi po vrst presneto nepredvidljivi. in če ti lahko že dans jutr sosed/punca/sestra/ zasadi nož v hrbet, se ne čudit, da bi ti to naredil vsak tujec, če bi mu bilo do česarkoli, kar poseduješ in bi ga mikalo 
)) svet je pač tak…in zato se ljudje tudi zelo radi zatekajo v namišljeni svet tvojih “porno sosed”, ker si vsi po vrsti želijo nekega občutka bližine in zaupanja, pa magari se zavedajo, da s tem lažejo sami sebi. mah, pa kaj bom nakladala, sama semi n bom ostala naivne sorte. dokler se mi človk osebno ne zameri, tako dolgo zaupam….seveda pa ne zaupam mnogo ljudem, pa še to včasih le enemu pa enemu p vrsti…ne vsem naenkrat .) hvalabogu da mamo vsaj možnost izbire, komu zaupat. čeprav, če se navežem npr. na politiko, je postal problem to, da moraš izbirat med ljudmi, ki nikakor niso zaupanja vredni 
nekakšen paradoks, a tako je. ta gonja po dobrinah, pohlep po denarju ter sebičnost se je prekleto razpasla na vseh področjih našega življenja. en lažen filing, da prideš do užitka za vsakim voglom. a več ko je možnosti potešit užitek, manj je dejanskega užitka v tem. brez prave matre tud užitka ni, ker ga ne moreš cenit. ostanimo optimistični. js verjamem da še je neki dobrega folka. seveda je ta folk dober prvo do sebe, potem do tistih, ki njemu največ pomenijo, nikakor ni na splošno dober. vendar dokler je dober do mene, sem dobra nazaj. no ja, vsaj večino časa. lp;)
Pa še to menim da te kot pravega moškega prav nič ne moti če te v objem vabijo poželjive mladenke, ki ti v obraz lažejo a so tvoje sosede:) tudi varka, za katero veš, pa vseeno te mika da bi;) no vidiš, tako v virtualnem svetu deluje vse po tem principu;)